Grad

MISEL DNEVA

"Nemogoče je ostati Bogu pi volji, obnem pa jesti s prepovedanega drevesa." B. sl. Danijel Halas

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

Zgodovina župnije

Po knjigi: Štefan Kuhar, MOZAIK PODATKOV IZ ŽUPNIJE GRAD


Župnijska cerkev, ki je posvečena Mariji Vnebovzeti, je v spodnjem delu vasi Grad, imenovanem Pörga.

Po stavbnozgodovinskem značaju sodi sedanja župnijska cerkev med najkvalitetnejše spomenike v Pomurju. Tu srečamo mojstre gotike in baroka, pa tudi Plečnika, Bitenca in Kregarja.

Prvi znani pisni vir

Vir, ki opisuje sedanjo župnijsko cerkev, je vizitacijski zapisnik iz leta 1698.Pisan je v latinskem jeziku in v prevodu se glasi: »Cerkev se nahaja v trgu, in sicer v zahodnem delu, pod gradom.

Starost cerkve

Dokument ne omenja datuma gradnje sedanje cerkve, ampak pove, da je zgrajena »ab antiquis catholicis… aediificata«, kar pomeni, da je že obstajala predno se je začela reformacija. Zgrajena je »v čast in slavo Vnebovzete angelske Kraljice«. Ivan Zelko je v svoji razpravi: Marijino češčenje pri panonskih Slovencih zapisal: »Ako pomislimo, da so ostale cerkve iz zadevnega področja (opomba: na gornjelendavskem zemljiškem kompleksu) že zelo stare, npr. v Martjancih in v Selu iz XIII. stoletja, - potem je matična cerkev starejša vsaj za 200 let. Dokaz, da je bila cerkev pri Gradu že v dobi romanskega sloga, je dejstvo, da je imela prvotna cerkev zvonik ločen od cerkve. Ločen zvonik je značilnost ravenskih bazilik po letu 540. V gotski dobi so bili zvoniki že praviloma spojeni s cerkvijo. Tako je prva cerkev pri Gradu že iz časa pred gotsko dobo« Zasledil sem podatek, da je bila prvotna cerkev pri Gradu zgrajena najbrž že v 11. stoletju, gotovo pa že pred letom 1275. Če povežemo to z dogodki leta 1270, ko je prišlo pod gradom do bitke med madžarskimi četami in vojaki Otokarja Češkega, iz dinastije Přemyslidov lahko rečemo, da je vojna vihra uničila staro cerkev in so morali zgraditi novo. Verjetno je iz tega časa sedanja ladja cerkve novogradnja na stari lokaciji, kateri so pozneje v drugi polovici 14. stoletja, morda še nekoliko pozneje dozidali gotski prezbiterij.

Vzdrževanje cerkve

Da so se vršile prezidave, spoznamo na zunaj tudi po »slepi odprtini« vzhodno od sedanjih južnih vrat. V času, ko je bil župnik Jurij Polcer, so leta 1660 obnavljali cerkev. Naslednje veliko popravilo cerkve je bilo v času župnika Franca Sukiča. Vizitacijski zapisnikpiše, da je bila cerkev leta 1781 zadnjikrat obnovljena. Zgrajena je iz najbolj solidnih materialov. Vsa je obokana, z opeko krita in s kamni tlakovana. Inventarni zapisnik 1892. leta omenja, da je bila 1878. leta, ko je bil tukaj župnik Jožef Šiftar, župnijska cerkev znotraj »lično obnovljena z voliligospoda Štefana Szelmar, župnika pri sv. Benediktu«.

Po končani obnovi notranjosti cerkve leta 1955 je dal župnik Ivan Kolenc leta 1957 obnoviti tudi zunanjost cerkve.



Slikana okna - vitraži

Leta 1914 je dobila župnijska cerkev barvna okna. Na prvem oknu v prezbiteriju ob oltarju je upodobljena Marija, ki razširja svoje roke. Pod njo je v okvirju napis darovalcev: »Bednarik Rudolf, plébános és növére Bednarik Teréz adománya 1914. évben.« Na drugem oknu v prezbiteriju je upodobljena Sv. Elizabeta, ogrska kraljica. V prvem okvirju je napis: »S. Elisabetha - ora pro nobis.« Pod tem napisom pa je v drugem okvirju napis darovalcev: »Bednarik Pál és neje Bednarik Mária és Ana - adománya 1914. évben.«



Kapela lurške Matere božje

Župnijska cerkev od vsega začetka ni imela nobene stranske kapele. Kapela lurške Matere božje je preurejena nekdanja zakristija. Vse, kar govorijo stari vizitacijski zapisniki o zakristiji, se nanaša na ta prostor, ki je leta 1942 spremenil svoj namen.


Oltar Svete Družine

Stranski oltar svete Družine je narejen po načrtu arhitekta Antona Bitenca iz Ljubljane in nosi datum 17. januar 1959. Izdelan je iz marmorja v kombinaciji lesa in kovine.

Oltar je bil postavljen v cerkev 1. maja 1959.  Sliko svete Družine je naslikal akademski slikar in duhovnik Stane Kregar iz Ljubljane. Okvir slike in dekoracijo (angele) je naredil Jože Lapuh, kipar iz Ljubljane. Škof dr. Maksimilijan Držečnik ga je blagoslovil 11. maja 1959, ko se je skupaj z bogoslovci, profesorji in ljubljanskim škofom Antonom Vovkom mudil pri Gradu. Slovesno posvetitev (konsekracijo) je škof dr. Maksimilijan Držečnik opravil na tretjo postno nedeljo, tj. 20. marca 1960, ko je ob tej priložnosti v oltarni grobek vzidal relikvije mučencev sv. Venusta in sv. Dignitiana.




[1]